»Včasih se dotakne roba prepada, preplavi te obup, tista skrajna meja, ko bi rad končal, ker ne zmoreš več.«

»V svojem srcu čutim, da za Harlan ni več upanja. Ni upanja za naše otroke, če ostanemo tu. In sovražim to.«

»Vse, kar zna, je lagati.«

»Želim si, da bi jo lahko odrešila bolečine! Nikdar si ni opomogla od tistega, kar so ji storili tisti fantje, ni pravično. Moje punčke ni več.«

»Kmetje so obupani, res obupani. Vlado smo že leta opozarjali, da se bo to zgodilo.«

»Naj se ne predajamo obupu nad življenjem.«

»Srce se mi para. Rada bi, da bi moj otrok hodil v šolo kot drugi otroci, da bi lahko dobila dobro službo, ki ji bo pomagala v prihodnosti, a ker nimam sredstev, je prisiljena delati.«

»Kar se bo zgodilo, se bo zgodilo. Ne moremo več ničesar izgubiti.«

»Ne vem, kako bomo mi tole preživeli, pa ni nikogar, da bi nam obrazložil, nič ne povejo, samo položnice prihajajo.«